Mesec: julij 2020

Zakaj so moja okna na hiši vedno umazanaZakaj so moja okna na hiši vedno umazana

Kaj pa je vam najtežje delo pri hiši?

Meni je so okna, ker res nerada čistim ta okna, pa če bi saj bila nekaj časa čista, tako pa so kar kmalu spet umazana. Verjamem, da ni čiščenje oken samo meni tečno, z marsikatero prijateljico, ko sem se pogovarjala, je ravno tako rekla, da ji je likanje in čiščenje oken muka. 

Jaz če je le možno za čiščenje probam nasrati mojega moža, ker okna so mi res zadnja, da se ubadam z njimi. Ko še nisva imela otrok se mi zdi, da ni bilo tako hudo, zdaj pa nekatera čistiva že na tri dni. To je noro.

Meni okna sploh ne bi bilo težko čistiti tudi na tri dni, če se ne bi kar neke rise poznale in se jih ne bi tako težko čistilo. To pa me pošteno razjezi. Lahko rečem, da nisem ena izmed teh, ko bi okna na hiši bila vedno čista, tista ki se preveč ne vidijo čistim bolj po redko, imam pa dva okna ravno na vhodu in vsak obisk ali poštar takoj vidi, če so umazana. Posebej pa se vidi, ko posije tisto jutranje sonce v njih, takrat me včasih skoraj kap, kako so lisasta. 

Še dobro, da nisem tak perfekcionist, da bi me vsaka lisa motila, ali pa da bi bila obsedena s tem, kaj si misijo sosedje. Mene to res ne zanima, vendar pa me zmoti, če vidim celo otroško rokico na šipi, takrat me umazana okna zmotijo in stopim po krpo in jih kar takoj očistim.

Vsaka gospodinja ima svoje navade, jaz nisem tako natančna in moja okna niso nikoli in res nikoli čisto čista, prej boste pri meni videli lise, pikice in otroške rokice po oknih, včasih mi celo odtisi rokic, ki jih imajo okna pričarajo nasmešek na obrazu, da sem mama.

Kako živeti, da bi bili čim bolj zdravi in da rak ne bi posegel v naše življenjeKako živeti, da bi bili čim bolj zdravi in da rak ne bi posegel v naše življenje

Veliko premišljujem o tem, kako je potrebno skrbeti za svoje telo, da ne zbolimo, da doživimo čim več let, da rak ne poseže v naše telo, pa vidim, da se sedaj srednjih letih kar izgubljam. Spominjam se, ko sem bila mlajša, da je bilo veliko bolj enostavno, ker sem bila zdrava športnica se z zdravjem nisem preveč obremenjevala, šport je naredil svoje, prehrana je bila prava in to je to. Potem, ko sem enkrat postala mama, sem itak bila obsedena z hrano, z zdravjem, ko sem slišala, da je rak bolezen današnjega časa me je vedno pošteno stisnilo v srcu in kar pridna sem bila glede telovadbe in prehrane, čeprav je že vse bilo veliko težje.

No sedaj pa sem v srednjih letih in meni je vse padlo dol, kriva so tudi poročila, ljudje, ker vsi se samo pogovarjajo resne teme, da o zdravju ne govorimo, rak je dnevna tema, kar naenkrat se mi zdi, da ima vsak drugi, ko zboli raka, resnično sem že cela prestrašena, ne znam se več nasmejati, ne znam več biti sproščena, ne poznam več heca in časa, ko ne vem kaj naj počnem. Vse mi je postalo težko, nimam časa za zdravo hrano, telovadba me izčrpa, ko bi me mogla osrečit in tako naprej.

Resnično me skrbi, da bo rak enkrat posegel tudi pri naših najbližjih, ne morem verjeti, kako spremeniš mišljenje, ko si enkrat v srednjih letih, kako te skrbi za otroka, kako te skrbi za starše, seveda za vsakega na svoj način, samo poslušaš, kako je rak pogosta bolezen, kako ljudje zbolevajo, kako se svet spreminja na slabše in prav nič ni fajn. Kaj bi dala, da bi spet bilo vse tako preprosto, kot v mladosti, ko zame beseda rak ni obstajala, ko se enostavno nisem obremenjevala z zdravjem vseh družinskih članov.