Če bi mi kdo pred letom dni rekel, da me bo 3D modeliranje tako ‘potegnilo noter’, bi se mu samo nasmejal. Vedno sem imel občutek, da je to neka znanstvena fantastika, rezervirana za arhitekte, oblikovalce ali geeke z vrhunskimi računalniki. Ampak potem sem čisto po naključju naletel na en video na spletu, kjer je tip modeliral preprosto skodelico v enem brezplačnem programu. In sem si rekel: To pa bi mogoče celo znal.
In res, naložil sem si aplikacijo in začel tipkat po tipkovnici brez pojma, kaj delam, in prvi rezultat je bil… no, bolj deformiran krompir kot skodelica. Ampak nekaj me je v tem pritegnilo. Možnost, da iz nič ustvariš nekaj otipljivega, čeprav le virtualno, je noro dobra.
Počasi sem začel gledati tutoriale, vadil osnovne oblike, se učil o lučeh, teksturah, perspektivi. In ja, ni lahko. 3D modeliranje zahteva potrpežljivost. Najprej se ti zdi, da vsak dodatni klik uniči vse, kar si zgradil. Ampak potem začneš razumeti logiko. In prvič, ko sem ustvaril nekaj, kar je dejansko izgledala solidno, sem bil res ponosen.
Zdaj delam že bolj kompleksne projekte, recimo interier sobe, par izdelkov za enega prijatelja, ki se ukvarja s produktnim dizajnom. In najboljše je, da me to sprošča. Ko modeliram, pozabim na vse ostalo. Zgubim se v podrobnostih, v razmišljanju, kako bo svetloba padla, kje mora biti senca, kako material reagira.
3D modeliranje je zame postalo več kot hobi. Je nek način izražanja, pa še veščina, ki mi pride prav v različnih panogah – od igre do arhitekture, celo marketinga. Če te zanima ustvarjanje in ti ni težko malo potrpeti na začetku, ti priporočam, da daš temu priložnost. Mogoče te zasvoji, tako kot je mene.
Nikoli si ne bi mislil, da bom ob večerih raje risal virtualne stole, kot gledal serije. Ampak glej ga zlomka, človek se spreminja.