Zima nikakor ni zame. Nimam rada zime, komaj čakam, da vidim prve zvončke in trobentice, ker vem, da takrat prihaja pomlad. Letos sem se odločila, da bom posadila zvončke tudi doma. Moja hči mi je pri tem pomagala.
Vzeli sva majhno motiko in šle v gozd, kjer rastejo zvončki. Skupaj s koreninami sva jih spravili v košaro in prinesle domov. Doma pa sva naredili prav kotiček, kjer nas bodo vsako pomlad razveselili zvončki. Rada imam urejeno okolico, nikoli mi ni težko, če moram kaj postoriti, kar se tiče same okolice. Ko pride pomlad, si naredim načrt, katere rože bom posadila, kje bodo posajene in koliko jih bo.
Tokrat sva imeli, kar veliko dela z zvončki. Hčerka se je še spomnila, da bi imela tudi trobentice, tako da sva šli na travnik nabrat trobentice, ki sva jih skupaj s koreninami posadili v zemljo. Prav lepo je prišlo vse skupaj, najbolj pa sem bila vesela, ker sem vedela, da bodo drugo leto tukaj ponovno zrasli zvončki in trobentice. Narava me vedno razveselili, nikoli me ne utrudi, pa če imam še toliko dela. Lahko bi rekla, da je naša okolica okoli hiše med najlepšimi od vseh. Tega ne počnem zaradi sosedov, ampak mi je enostavno lepo, ko pogledam z balkona, da vidim vso to barvno lepoto na našem travniku in terasi. Včasih nisem imela takšnega veselja, dolgo časa sem govorila, da bi najraje živela v bloku, sedaj pa se zavedam, kaj pomeni, če imaš svoj košček zemlje. To je nekaj prekrasnega in ti da več, kot pa si mislimo mi sami, da je to samo delo.
Dejstvo je, da se minerali najpogosteje pojavljajo v obliki soli. Sicer pa so tovrstne snovi anorganskega izvora. Glede na samo količino v telesu človeka pa se delijo na makro in mikroelemente. V prvo skupino na primer sodijo fosfor, kalij, kalcij, natrij, magnezij, klor, žveplo. Med mikroelemente pa se prištevajo na primer krom, molibden, kobalt, vanadij, selen.
Dejstvo je tudi, da vitamini brez mineralov v našem telesu ne morejo učinkovito delovati. Telo jih pravzaprav brez mineralov niti ne zmore sprejeti. Medtem ko nekaj vrst vitaminov telo lahko proizvede samo, mineralov ne zmore.
Najpomembnejši minerali za človeško telo
Najpomembnejši minerali za naše telo so železo, selen, magnezij, kalcij, jod, fosfor ter cink. V našem telesu naj bi bilo dejavnik 18 različnih mineralov, na primer magnezij, krom, natrij, selen, kobalt. Za optimalno rast ter delovanje membran pa naše telo potrebuje tudi zelo majhne količine silicija, arzena, bora ter niklja.
Dobro je vedeti najpomembnejše vire za minerale. Veliko cinka na primer lahko najdemo v mesu, jetrih, morski hrani, kvasu, jajcih, bučnih semenih, kalčkih. Odličen vir fosforja so ribe, perutnina, meso, jajca, oreški, polnovredna žita, semena. Veliko kalcija najdemo v mleku in mlečnih izdelkih, soji, sardinah, lososu, arašidih, orehih, zelenjavi, mineralni vodi.
Bogati vir magnezija in železa
Med vsemi minerali imata za naše telo izjemno pomembno vlogo tudi magnezij in železo. Bogat vir magnezija so na primer neoluščena zrnja, fige, oreški, mandlji, banane, mineralna voda, temnozelena zelenjava.
Bogat vir železa so govedina, svinjina, rdeče meso, oreški, fižol, ovsena kaša, školjke, suhe breskve, škrob, jajčni rumenjak.
Znaki za pomanjkanje mineralov
Da so določeni minerali v vašem telesu premalo prisotni, lahko pokažejo najrazličnejši znaki. Če vam na primer v telesu primanjkuje joda, vam najverjetneje primanjkuje energije, imate počasno duševno odzivanje, lahko se vam zgodi pojav golše.
Rahitis, osteoporoza in osteomalacija kažejo na pomanjkanje kalcija. Drhtenje, mišični krči in utrujenost pa so značilni znaki za pomanjkanje magnezija v telesu.
V enem letu sem mi je življenje obrnilo na glavo. Pustil sem službo, ker sem dobil povabilo za delo od doma in se mi je to zdelo nekaj fantastičnega, da ne bom imel napisanega urnika, da si bom čas lahko organiziral po svoje. Končno! Pa me je pošteno presenetil sindrom karpalnega kanala, za katerega enostavno sploh nisem vedel. Bolj sem se obremenjeval, da se mi ne bi pojavile bolečine v hrbtnem delu, ker sem več ur moral delati na računalniku. Zato sem si privoščil dober pisarniški stol.
Ko pa sem dobil sindrom karpalnega kanala in sem si o tem kar nekaj prebral, enostavno nisem vedel, kako naj si pomagam. Pri boleči hrbtenici si kupiš moderen pisarniški stol, kaj pa naj naredim, če imam sindrom karpalnega kanala, pa nisem vedel. Lahko si ga bom pozdravil, a če ne bom nič spremenil pri delu, se mi bo ponovno pojavil. Ko sem se malo opazoval, sem spoznal, da imam prenizko mizo in zato položaj rok ni pravilen. Tako sem si kupil opornico, ki sem jo nosil predvsem ponoči, da bi sindrom karpalnega kanala po čudežu izginil.
Tako zelo sem bil srečen, ko sem lahko delal to delo, danes pa me matra sindrom karpalnega kanala, ki pa ni tako hitro rešljiv. Delal sem vse, da bi se sindrom karpalnega kanala pozdravil, tudi na operativni poseg sem bil pripravljen iti, samo da bom ohranil to delo.
Prišlo je do spremembe, ne vem, kako, samo vem, da sem nosil opornico ponoči, med delom razgibaval zapestja in si izmeril pravo višino mize. Tako napredujem, kako pa bo naprej pa ne vem. Če bo potreben operativni poseg sindrom karpalnega kanala pač bo, samo, da jaz to rešim in da ne izgubim službe, katero opravljam z veseljem. Včasih te stvari pošteno presenetijo, ko niti najmanj ne pričakuješ.
Odločitev, da moram nekaj narediti s svojim življenjem, je bila očitna, ker se res nisem dobro počutila. Sama sem se še kako zavedala, zakaj je do tega prišlo, pa nisem nič spremenila. Da bi saj povečala pitje vode preko dneva, še tega nisem naredila. Cele dneve sem letala sem ter tja, za vse sem imela čas, zase pa nikoli. Potem pa sem se odločila za meditacijo v skupini, da bi se malo umirila.
Nikoli ne bom pozabila prvega vprašanja, ki nam ga je postavila voditeljica, vprašala nas je, če se mi kdaj vprašamo, kaj želimo? Ko sem tako sedela nekje od zadaj so se mi zarosile oči. Takoj sem vedela, da sem psihično na dnu. Nadaljevala je, kako pomembno je pitje vode in koliko vode bi moral vsak človek popiti. Jaz sem bila daleč od tega, da bi spila toliko vode na dan. Tudi to bom spremenila, sem si mislila tisti trenutek. Po vadbi sem odhitela domov in premišljevala o življenju in zdravju. Moje pitje vode je bilo katastrofalno. To je bil prvi moj korak, ki ga bom spremenila, sem si rekla.
Takoj, ko sem prišla domov, sem si nastavila alarm za pitje vode, da mi zvoni vsako uro, od 9 ure zjutraj do 18 ure popoldan. Tako me bo alarm spomnil, da moram popiti kozarec vode. Jaz se že spomnim, vendar ga nimam časa spiti. To pa je drugi problem, ki ga moram rešiti. Kako sebe razbremeniti?
Preveč sem bila obremenjena in tudi pitje vode mi ne bo pomagalo, če jaz ne bom nekaj spremenila, je takrat rojilo po moji glavi. Naredila sem načrt, kaj bi lahko drugi naredili, da meni ne bi bilo potrebno. Samo vsa dela, ki sem jih delala za druge, sem dala stran in našel se je čas za pitje vode in še kaj. Sedaj se bolj cenim, vsake toliko si postavim vprašanje, kaj si želim in tako mi je danes veliko lažje.
Moja garaža je bila kaos. Odločil sem se, da jo bom pospravil in ko sem prišel v garažo, enostavno nisem znal začeti, ker sem imel toliko stvari, ki jih nisem imel kam dati. Razmišljal sem, da bi mi prav prišli plastični izdelki, kot so omare, predali, kovčki, da bi sploh lahko začel pospravljati. Tako sem se zapeljal do tehnične trgovine in šel na oddelek, kjer so bili plastični izdelki, kjer sem imel na razpolago ogromno predalov, shranjevalnih omar, kovčkov, res noro dobro.
Lepo sem vse preštudiral, kaj vse potrebujem in prav nič nisem šparal z nakupom, kupil sem ogromno predalov in zložljivih omar, komaj sem čakal, da pridem domov in začnem pospravljati, kajti do sedaj nisem imel veselja, če nisem imel kam stvari dati. Nikoli pa še nisem pomislil na to, da potrebujem predale in nove omare. Tokrat sem naredil pravo potezo, plastični izdelki za v garažo mi bodo prišli še kako prav.
Tako sem si vse lepo zložil ob steno, sestavil vse omare in predale in začel zlagati. To pa je bilo čisto nekaj drugega, kot prej, ko se začel zlagati in sem samo prelagal iz ene strani na drugo. Po 5 urah je bila garaža čisto drugačna, kar naenkrat sem imel ogromno prostora. Tako da se da, če le se hoče, plastični izdelki v obliki omar in predalov so me res rešili, sedaj imam vse po predalih in predvsem mi je všeč, ker je vse tako pregledno.
Danes sem naredil veliko delo, sedaj pa se moram samo držati pravil, da bom pospravljeno garažo imel še naprej, če bom potreboval še kaj predalov in omar, ker stvari ne bom mogel dati nikamor, bodo prišli plastični izdelki iz tehnične trgovine spet prav. Danes razmišljam drugače, če nekaj potrebuješ, da bo stvar izgledala tako kot si si predstavljal, potem si jo tudi kupi, kajti brez nje ne bo šlo.
Televizijski oglas za igre na srečo me tokrat popelje v preteklost, polno dogodivščin z dedkom in babico. Počitnice pri dedku in babici so bile vedno najbolj zanimive in polne presenečenj. Nikoli mi ni bilo dolgčas. Zelo dobro se spomnim, kako me je dedek nekega dne podučil, kaj so igre na srečo in kakšen vpliv imajo dandanes v svetu.
Vsako soboto, zgodaj zjutraj smo odhiteli na tržnico po sveže sadje in zelenjavo, da bi se izognili gneči in dobili le najboljše pridelke kmetovalcev. Z dedkom sva imela to navado, da sva babico pri nakupovanju pustila samo, midva pa sva medtem hitro zavila na loterijo. Dedek mi je poleg svojega loto listka tudi dovolil, da si izberem srečko, ki je bila, ne boste verjeli, vedno dobitna. Ko smo prišli domov, sem hitro poklicala svojega brata, da bi se mu pohvalila, kako srečno roko sem imela tokrat. Ta mi je seveda iz čistega ljubosumja skušal vzbuditi dvome o tem, ali so rezultat priredili samo zato, da bi se še kdaj vrnila v poslovalnico in kupila novo srečko. Dedek mi je kasneje povedal, da imajo igre na srečo lahko dva obraza. Na eni strani lahko človeka osrečijo, na drugi strani pa v človeku vzbudijo odvisnost, ki lahko vodi v žalosten konec. Poduči me, kaj sploh so igre na srečo in zakaj je igranje s srečo v življenju lahko nevarno. O igrah na srečo lahko govorimo takrat, ko je pri igri prisoten denar. Lahko gre za katerokoli igro, najbolj pogoste pa so:
- Igre s kartami
- Igre s kockami
- Igre s kovanci
Končni rezultat pri igrah na srečo prepuščamo naključju. Kar zmrazi me, ko pomislim, da bi se v igro podala nevedoč, kakšen rezultat me čaka na koncu. Kljub tveganju, ki ga prinašajo igre na srečo, pa je občutek, da si nekaj zadel neprecenljiv. In prav ta občutek, mi še danes nariše nasmeh na obraz, ko se začnem spominjati sobotnih obiskov tržnice z dedkom in babico.
Najlepše mi je, ko se za vikend vsi otroci zberejo pri meni doma in se družimo, takšne kuhinje ne bom našla nikjer na svetu, ker je ta prepletena z družino, čustvi in smehom. Od nekdaj sem si želela, da ko bom postala babica, da bi se za vikende vsi zbrali in imeli tisto pravo staro nedeljsko kosilo. Ko pride nedelja zjutraj, jaz ne stopim iz kuhinje do 12h, ker imam preveč dela z pripravljanjem kosila. To so moji najlepši dnevi, ko vem, da me bodo obiskali otroci in vnuki.
Sama sem vedno imela rada polno hišo, kuhinje so zame srce doma, vedno, ko je nekdo prišel k meni na obisk iz moje kuhinje ni odšel lačen. Takšna sem in takšna bom ostala. Tudi otroci so me že vprašali, če v nedeljo pridejo prej, da bi pomagali pri kuhanju, pa sem jih zavrnila, ker vse to rada naredim sama in najlepše mi je, ko se ob 12h pripeljejo in vnuki priletijo k meni v objem. Ta občutek topline je tako lep, ne da se ga opisati z besedami in želim si, da bi tako trajalo še na mnoga leta.
Že od nekdaj so kuhinje združevale ljudi, kajti tukaj so čustva, hrana je naše življenje, brez hrane ne bi mogli živeti. Jaz sem dala skozi lakoto in vem, kaj pomeni biti lačen. Najlepše pa mi je, da so vnuki vzgojeni tako, da se nikoli ne bodo pritoževali nad hrano, ki se jo pripravila, vedno se prav lepo zahvalijo. Po praznih krožnikih pa vidim, kako je bilo zares dobro. Naše kuhinje, ko sem bila jaz otrok, niso imele toliko dobrot, zato sem še bolj srečna, ker lahko ponudim otrokom toliko dobrot, ki jih jaz žal nisem imela. Naj kuhinje vedno ostanejo srce babice, tega bi moralo biti več, kajti vsi vnuki si najbolj zapomnijo, kako so nekaj dobrega pojedli pri svoji babici.
Registracija avtomobila je nekaj, kar je popolnoma samoumevno. Kaj pa registracija plovil?
Mnogi kupci plovila kupujejo plovilo, kot nekaj sanjskega in običajno popolnoma pozabijo na stroške in težave, ki so povezane z registracijo plovil.
In takšen posameznik sem bil tudi sam. Registracija plovil mi niti približno ni prišla na misel vsa leta, ko sem sanjal o svojem sanjskem čolničku. Registracija plovil mi ni prišla na misel niti takrat, ko sem si svoj sanjski čolniček izbral in bi lahko rekli, da sem že iskal idealno plovilo zase in svojo družino.
Toda registracija plovil je pomemben faktor, ki bi ga moral upoštevati iz dveh razlogov. Prvi razlog je seveda cena samega pregleda plovila in seveda povezanih stroškov z registracijo. Namreč podobno, kot pri avtomobilu je tudi pri plovilu tako, da močnejši kot so motorji, daljše kot je plovilo, dražja bo seveda registracija plovila. In ker osebno nisem ravno velik bogataš in sem moral nakup kar dobro premisliti in preračunati, sem moral ob nakupu upoštevati vse stroške. Torej stroške dejanskega nakupa plovila, stroške dajatev, stroške povezane z prevozom plovila, stroške povezane z zavarovanjem plovila, zavarovanja plovila, rednega upravljanja plovila in seveda tudi strošek registracije plovila.
Torej, ko enkrat ugotovite, da si lahko strošek registracije lahko privoščite pa morate upoštevati tudi da je registracija plovil, zelo povezana z pregledom plovil. In kljub temu, da se to sliši zelo preprosto, to nikakor preprosto ni, saj mora pregled opraviti registriran strokovnjak. To pa pomeni, da moramo naše plovilo dostaviti temu strokovnjaku oziroma mora strokovnjak preglednik obiskati našo lokacijo. Torej če se plovilo nahaja v marini nekje na Hrvaškem je potrebno poskrbeti za potne stroške povezane s to potjo. Ko je enkrat pregled opravljen lahko govorimo o tem, da je lahko registracija plovil dejanje, ki ga lahko opravimo brez večjih skrbi, rezen nekaj dodatnega stroška.
Že od nekdaj sem si želela kampirati, tako sem spoznala fanta s katerim sem šla prvič kampirat za 7 dni. Sprva mi elektrika sploh ni bila pomembna, tako da sva šla kampirat čisto brez planov, a že po tretjem dnevu sva močno pogrešala to, da bi si saj eno kavico lahko skuhala pri najinem šotoru, vendar nisva imela štedilnika. Šla v sam center in si kupila majhen štedilnik in par posod, vedela sva, da je v kampu elektrika in da potrebujeva še kabel, da si jo bova pripeljala do šotora.
Prej sva še sla vprašat, koliko nas elektrika pride in si kasneje vse to uredila. Potem pa se je najin dopust šele začel, res sva začela uživati, tako sva si pripravljala zajtrke in večerje kar pred šotorom, kosila pa sva hodila jest ven. Videla sva, da elektrika pri kampiranju pride res prav, kajti šele potem je to tisti pravi čas kampiranja, ko si lahko jedi pripraviš pri šotoru in ne rabiš hoditi za vsako malenkost v trgovino.
Tako sva naredila plane za naslednje leto, kaj vse potrebujeva, da bo najino kampiranje še lepše. Na vse sva mislila, tudi na majhen hladilnik, da bo določena hrana in pijača mrzla tudi v najhujši vročini. Tako sva imela čas, da do poletja kupiva vse potrebno za tako rečeno moderno kampiranje. Prvič sva res mislila, da elektrika ni pomembna, a sva kmalu ugotovila, da pa jo je res fajn imeti. Šele potem doživiš tisto pravo kampiranje, ko lahko v pižami spiješ prvo jutranjo kavo in na koncu dneva gledaš sončni zahod in si pripravljaš večerjo.
Nama elektrika pri kampiranju pomeni ogromno, mogoče, če bi kampirala le eno do dve nočitve, je ne bi potrebovala, če pa je kampiranje najin letni dopust, pa je elektrika skorja na prvem mestu, to sva spoznala pri prvem kampiranju dlje časa.
Sam sem prepričan, da je življenje lepše, če imate tiste prave prijatelje, prejšnje dni me je poklical prijatelj, da je kupil Prince plovilo in da me vabi na eno testno vožnjo, seveda sem mu takoj potrdil, samo za uro sva se mogla zmeniti, da sva imela oba več ur časa, ker res nisva želela na eno hitro vožnjo, kjer se bo kateremu mudilo.
Tako je prišel pome in odpeljala sva se skupaj do marine, ko sem jaz to plovilo Prince videl, mi je vzelo sapo, resnično je bilo lepo, prekrasno, kaj drugega si sploh ne bi mogel želeti, prijatelj je bil ponosen lastnik, rekel je, da si je že to plovilo Prince nekaj časa želel in da si ga je letos končno privoščil. Prvo sva nazdravila, še predenj sva šla na eno vožnjo, zdelo se mi je prav, potegnil sem iz nahrbtnika šampanjec in ga odprl za srečno vožnjo. Prijatelj je bil vesel, da sem ga prinesel z seboj, to so tiste male malenkosti, ki štejejo. Potem pa sva šla na Prince plovilo in vožnja se je začela. Užival sem bolj kot kadarkoli, res se je videlo in slišalo, da je to čisto novi Prince, kupil si je najnovejši model, jaz še nikoli nisem tako užival na morju, kot sem tokrat.
Naredila sva en krog in se na morju tudi malo ustavila, da sva lahko predebatirala Prince, kako je prišel do njega, koliko časa si ga je želel in kako bo živel sedaj naprej. Seveda se je vsak dan videl na morju, to si je želel in tudi sam sem videl, da bo sedaj živel samo za to, ne bo minil niti dan, da ne bo šel v marino, ker ga bo tam čakal Prince, izpolnile so se njegove želje, sanje, sedaj ima kar si je kar nekaj let želel.